Prostovoljstvo

1. oktober 2009

http://bibaleze.si/clanek/malcek/resnicna-zgodba-otroka-pozabila-v-koloniji.html

D v o j i n a

Ker samo v njegovih očeh lahko prepoznaš svojo božansko podobo.

In ker se samo v njenih lahko vidiš polnega in lepega, kakšen si ustvarjen.
Dvojina je prostor TU in TAM, je Zemlja in je Nebo, ki ju poveže v tvoje in njeno Telo.
Dvojina je prisotnost in je odsotnost. Ko si ves z njo in je ona vsa s teboj, in ko si sam in ona sama bolj kot najbolj temno oko.
Dvojina je prihajanje in odhajanje. Prideš, da se nahraniš in se daš, in odideš, da si oddahneš od preobilja.
Dvojina je prazna posoda, da vanjo nanosim svoj JAZ in prineseš TI svojega. Toda vanjo ne moreva nič položiti, če jo polni moj jaz brez tvojega in če vanjo nalagaš svojega, ne da bi hranila prostor za mojega.

Dvojina so rane, boleče in skeleče. A je hkrati edino zdravilo, ki zmore te rane božati in ljubiti. In zato – zaceliti.

Dvojina je potovanje. Čeprav ima začetek, nima konca. In nikoli ne moremo biti gotovi, da je smer prava. Če se vrnemo na začetek, jo bomo zagotovo zgrešili.
Dvojina je za strahopetce, ki si ne upajo na pot sami.
In je za najbolj pogumne, ker edino ti upajo stegniti roko drugemu: »Pojdi z menoj!«

Samo v dvojini se človek obrusi, da je oster kot resnica in mehak kot topla dlan. Tujec drugemu, a njegova najpomembnejša bližina. Bolečina, milost in milina.

(Walter Tubbs)

Vrbova grma

Na bregovih ljubezni

rasteva tiho

v sinje nebo.

Med nama teče

temna reka.

Podobna sva si,

enako naju upogibljejo

želje in skrite strasti.

Ti veš,

kadar spomladi

poženejo moji brsti,

vsa vztrepetam,

ker čutim,

da tvoje veje že zelene.

Kadar poletno sonce

naju razgreje,

željno iztegava

drug k drugemu veje …

O temna reka.

Ko bo jesen

naju trudno sklonila

in z najinih stebel

odpade okras,

v reko bo padalo

tvoje in moje listje,

takrat se združiva

v črnih vrtincih

ti in jaz.

(Saša Vegri)

Ob gongih v barvni svet slepih

V sredo, 25. 3. 2009, na materinski dan, se je v Kavarni Union pod okriljem Založbe Morfem zgodilo posebno literarno srečanje. Osrednja literarna gosta sta bila Zoran Šteinbauer, ki je predstavil roman Ukradeno sonce, in Aksinja Kermauner, ki je pravkar izdala pravljico z naslovom Zgodba o angelu in hudički. Večer je v svojem slogu vodila prav tako pisateljica Nina Kokelj, za več kot odlične glasbene vložke pa je skrbela Mojca Malek, terapevtka in umetnica ter slovenska pionirka zdravilnega zvoka gongov, tibetanskih in kristalnih skled.

AKSINJA KERMAUNER

Ljubezen je gonilna sila vsega, kar je na svetu.

ZORAN ŠTEINBAUER

Včasih ne slišimo krikov, kaj šele šepet.

Kdor ni drugačen, ne živi sebe.

Ljubezen ni nikoli do konca rojena.

Sočutje je sestavni del ljubezni. Je dar, da v človeku prepoznamo sorodnost.

MOJCA MALEK

Meni je sočutje naravno stanje človeka.

Umetnost je poslanstvo širjenja lepote, življenja, sreče ... v svet.

Knjižni sejem v CD 08

Tanja z RTV SLO je poskrbela, da bo slika govorila namesto besed.

www.rtvslo.si/mojvideo/avdiovideo/knjizni-sejem-v-cankarjevem-domu/10011

Ko spregovori Tone Pavček

Pesmi in leta je zbirka osemdesetih pesmi – Tone Pavček pravi, da je vsakemu letu njegovega življenja posvečena ena. Pesnik velikega kova, ki ima vsak dan svojo/drugo najljubšo pesem, je danes dopoldan v Društvu slovenskih pisateljev očaral prav vse. Z neverjetno energijo je razbil moj mit o nedostopnosti in visokósti ljudi, ki so mi poznani iz študijske literature.

Zdi se presunljivo, ko ti oseba, ki jo poznaš zgolj iz učbenikov, literarnih kritik ali jezikoslovnih razprav, stisne roko in si vzame nekaj minut zate. Je preprost, predvsem pa brezglavo zaljubljen v dolenjsko zemljo, dolenjsko trto in slovenski jezik. S preprostimi besedami se spusti v globoko razmišljanje o koreninah slovenskega človeka, o zemlji, pripadnosti v kakršnem koli pogledu. Takoj je povedal, da je samo siromašno dete z Dolenjske (samo?). In da ga je strah odziva te knjige. Knjige, ki je napisana v dveh jezikih – osemdeset najlepših pesmi v slovenskem in angleškem jeziku. »Slovenski jezik je jezik moje zemlje, mojih ljudi, moje Dolenjske. Edini jezik, v katerem lahko moja pesem zveni in živi. Ne vem, kako bo zvenela v drugem jeziku. Saj so me že prevajali, a nikoli takole. To (angleščina) je jezik študentov, ki govorijo ta jezik boljše kot svoj. Kar je žalostno, a tako je. A me veseli, da bodo mogoče potem brali Pavčka v angleščini in bodo rekli: 'Pa saj ta Pavček sploh ni slab!'«

Najprej je spregovoril o vsebinski razdelitvi svojih pesmi, ki so napisane v štirih razdelkih: Zemlja, Ljubezen, Temna zarja in Zorenje večnosti. Zemlja, ki mu je Gea, svečenica, iz katere izviramo, »po kateri riješ, koplješ, brskaš, ona pa ti rojeva. Je pa tudi tista, ki te ne mara več, če jo izdaš. To je tista zemlja, po kateri sem šel pri 15. letih vasovat s kobilo – to je drugače kot današnji avtomobili – in je kobila počakala pod oknom. Veste, sva šla oba drugačna domov. Še kobila je bila bolj radostna.« :) Ali ljubezen – ne samo v pojmovanju tiste do človeka, ampak nasploh – do zemlje, do cvička (ki pravi, da zardeva ob refoškem, ki ga pijejo v Istri), do matere, do jezika. »Jaz sem imel vedno občutek, da ne znam pisati ljubezenskih pesmi. Lani so se mi pa na solinah začele prikazovati deklice, gospe iz mladosti … (počaka, se kot deček nagajivo zasmeji in nerodno pogleda skozi okno) … ja, in so mi narekovale verze. In pol je prišel trenutek, ko sem rekel, da zdaj pa lahko pride tudi žena. In ni lepšega, kot če na svojo starost vidiš svojo ženo v vsem svojem mladostnem sijaju.«

Močno ga je zaznamovala sinova smrt, kar sam označi za prelomno točko; ločnico drugačnega pojmovanja in razumevanja ljubezni. Pravi, da je Dediščina najboljša knjiga, ki jo je kdaj koli napisal. Napisala sta jo z Markotom. »Od takrat je vse drugače, od tam so šli vsi motivi naprej – iskanje smisla življenja v senožetih, na solinah, v zemlji. Pesmi za odrasle rastejo dlje kot otroške, ta nastane v trenutku. Najprej mora biti poanta, ki jo potem živiš, oblikuješ in potem jo zapišeš na papir. Ko prideš s solin, nastane prva varianta, ki je na papirju. Drugi dan to pogledaš, obnoviš, popraviš. To je stvar lastne presoje.« Zamisli se in obudi spomin na Menarta, Koviča, Zlobca in na to, kako so si bili drugačni, tudi po kakovosti. Ko govori o Markotu, se izraz na njegovem licu spremeni. Počasi in premišljeno pove, od kod – glede na vse težke trenutke – črpa svetlobo in moč. »Vedno sem bil 'žalosten', odmaknjen. S smrtjo sem začel razmišljati o tem, da je življenje največja vrednota, ki jo spoštujem in jo ljubim. Povsod je svetloba nekje v ozadju. Meni je poezija vera v življenje. Življenje je edina vrednota, ki pravzaprav je, zato ji moramo biti pokorni.« In to se čuti: ko govoriš z njim, čutiš, da misli resno. Počaščena sem, da sem ga spoznala. Preprostega pisatelja, ki je visókost zaradi globokega spoštovanja vsega, v kar verjame, in vsega, kar ima rad. In ki mi je v knjigo, v katero sem upala vstopiti z nepričakovanimi slovničnimi pripombami, zapisal posvetilo, neprecenljive vrednosti, in me pospremil z besedami, naj živim še vsaj sto let in naj imam rada svoj jezik – slovenski jezik.

Solza

V menjavah časa, klime in držav
umirajo sečoveljske soline.
Usode tok v odrezani rokav
odnaša mrtve vode zgodovine.

V tej izgubljeni bitki za obstoj
se sliši le grleni krik galebov
in tožba, kot da ruši kdo pokoj
solinarskih očetov in pradedov.

Zato kdaj mesec s petolskih osnov
minule čase dviga, da v tej plimi
oživljajo nekdanji kavedini
in spet kristalizira bela sol.

Ni sol. Je slana solza bolečine,
ki lega čez in čez, čez vse soline.

Veter s Krasa

Ni bilo boljše odločitve, kot preživeti jesenski vikend na Krasu. Od degustacije vin v Vipavski dolini, na kateri nas je dobesedno zadržal gospod Matjaž Lemut (Tilia), do izvira reke Hubelj v Ajdovščini, frančiškanskega samostana v Kostanjevici in Svete gore v Solkanu. A najbolj se mi je vstisnil Štanjel ...

Štanjel je noro lepo in eno najstarejših ter najslikovitejših kraških naselij. Čeprav na prvi pogled majhno, pa srednjeveško mestece nudi več kot dovolj priložnosti za popoldnski izlet. Kavici na grajskem dvorišču je sledil ogled Kobdiljskega stolpa, ki je bil nekdaj del Ferrarijeve vile. Na vrhu strmih stopnic se odpira čudovit razgled na kraško planoto. Še najbolj pa so vabili oranžni kakiji na Ferrarijevem vrtu, ki ga je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja zasnoval arhitekt Maks Fabiani. Vrt je čudovit – od beneško oblikovanega mostička do lesene utice s pogledom na osamelo vasico nekje pod Nanosom. Po ogledu mesteca – v katerem stoji prava Kraška hiša z značilnimi kamnitimi žlebovi in vodnjakom (ta je upodobljen tudi na grbiu MO Sežana, iz njega pa raste od vetra upognjeni borovec (karakterizira kraško burjo)).

Nikakor pa nismo mogli mimo Galerije v grajskem prostoru, kjer imajo zbirko likovnih del slikarja in grafika Lozeta Spacapala. Če bi se dalo, bi domov odnesla Kraško tišino (1982) in Kraški svet (1984) …