Vrbova grma
Na bregovih ljubezni
rasteva tiho
v sinje nebo.
Med nama teče
temna reka.
Podobna sva si,
enako naju upogibljejo
želje in skrite strasti.
Ti veš,
kadar spomladi
poženejo moji brsti,
vsa vztrepetam,
ker čutim,
da tvoje veje že zelene.
Kadar poletno sonce
naju razgreje,
željno iztegava
drug k drugemu veje …
O temna reka.
Ko bo jesen
naju trudno sklonila
in z najinih stebel
odpade okras,
v reko bo padalo
tvoje in moje listje,
takrat se združiva
v črnih vrtincih
(Saša Vegri)
