Pesmi in leta je zbirka osemdesetih pesmi – Tone Pavček pravi, da je vsakemu letu njegovega življenja posvečena ena. Pesnik velikega kova, ki ima vsak dan svojo/drugo najljubšo pesem, je danes dopoldan v Društvu slovenskih pisateljev očaral prav vse. Z neverjetno energijo je razbil moj mit o nedostopnosti in visokósti ljudi, ki so mi poznani iz študijske literature.
Zdi se presunljivo, ko ti oseba, ki jo poznaš zgolj iz učbenikov, literarnih kritik ali jezikoslovnih razprav, stisne roko in si vzame nekaj minut zate. Je preprost, predvsem pa brezglavo zaljubljen v dolenjsko zemljo, dolenjsko trto in slovenski jezik. S preprostimi besedami se spusti v globoko razmišljanje o koreninah slovenskega človeka, o zemlji, pripadnosti v kakršnem koli pogledu. Takoj je povedal, da je samo siromašno dete z Dolenjske (samo?). In da ga je strah odziva te knjige. Knjige, ki je napisana v dveh jezikih – osemdeset najlepših pesmi v slovenskem in angleškem jeziku. »Slovenski jezik je jezik moje zemlje, mojih ljudi, moje Dolenjske. Edini jezik, v katerem lahko moja pesem zveni in živi. Ne vem, kako bo zvenela v drugem jeziku. Saj so me že prevajali, a nikoli takole. To (angleščina) je jezik študentov, ki govorijo ta jezik boljše kot svoj. Kar je žalostno, a tako je. A me veseli, da bodo mogoče potem brali Pavčka v angleščini in bodo rekli: 'Pa saj ta Pavček sploh ni slab!'«
Najprej je spregovoril o vsebinski razdelitvi svojih pesmi, ki so napisane v štirih razdelkih: Zemlja, Ljubezen, Temna zarja in Zorenje večnosti. Zemlja, ki mu je Gea, svečenica, iz katere izviramo, »po kateri riješ, koplješ, brskaš, ona pa ti rojeva. Je pa tudi tista, ki te ne mara več, če jo izdaš. To je tista zemlja, po kateri sem šel pri 15. letih vasovat s kobilo – to je drugače kot današnji avtomobili – in je kobila počakala pod oknom. Veste, sva šla oba drugačna domov. Še kobila je bila bolj radostna.« :) Ali ljubezen – ne samo v pojmovanju tiste do človeka, ampak nasploh – do zemlje, do cvička (ki pravi, da zardeva ob refoškem, ki ga pijejo v Istri), do matere, do jezika. »Jaz sem imel vedno občutek, da ne znam pisati ljubezenskih pesmi. Lani so se mi pa na solinah začele prikazovati deklice, gospe iz mladosti … (počaka, se kot deček nagajivo zasmeji in nerodno pogleda skozi okno) … ja, in so mi narekovale verze. In pol je prišel trenutek, ko sem rekel, da zdaj pa lahko pride tudi žena. In ni lepšega, kot če na svojo starost vidiš svojo ženo v vsem svojem mladostnem sijaju.«
Močno ga je zaznamovala sinova smrt, kar sam označi za prelomno točko; ločnico drugačnega pojmovanja in razumevanja ljubezni. Pravi, da je Dediščina najboljša knjiga, ki jo je kdaj koli napisal. Napisala sta jo z Markotom. »Od takrat je vse drugače, od tam so šli vsi motivi naprej – iskanje smisla življenja v senožetih, na solinah, v zemlji. Pesmi za odrasle rastejo dlje kot otroške, ta nastane v trenutku. Najprej mora biti poanta, ki jo potem živiš, oblikuješ in potem jo zapišeš na papir. Ko prideš s solin, nastane prva varianta, ki je na papirju. Drugi dan to pogledaš, obnoviš, popraviš. To je stvar lastne presoje.« Zamisli se in obudi spomin na Menarta, Koviča, Zlobca in na to, kako so si bili drugačni, tudi po kakovosti. Ko govori o Markotu, se izraz na njegovem licu spremeni. Počasi in premišljeno pove, od kod – glede na vse težke trenutke – črpa svetlobo in moč. »Vedno sem bil 'žalosten', odmaknjen. S smrtjo sem začel razmišljati o tem, da je življenje največja vrednota, ki jo spoštujem in jo ljubim. Povsod je svetloba nekje v ozadju. Meni je poezija vera v življenje. Življenje je edina vrednota, ki pravzaprav je, zato ji moramo biti pokorni.« In to se čuti: ko govoriš z njim, čutiš, da misli resno. Počaščena sem, da sem ga spoznala. Preprostega pisatelja, ki je visókost zaradi globokega spoštovanja vsega, v kar verjame, in vsega, kar ima rad. In ki mi je v knjigo, v katero sem upala vstopiti z nepričakovanimi slovničnimi pripombami, zapisal posvetilo, neprecenljive vrednosti, in me pospremil z besedami, naj živim še vsaj sto let in naj imam rada svoj jezik – slovenski jezik.
Solza
V menjavah časa, klime in držav
umirajo sečoveljske soline.
Usode tok v odrezani rokav
odnaša mrtve vode zgodovine.
V tej izgubljeni bitki za obstoj
se sliši le grleni krik galebov
in tožba, kot da ruši kdo pokoj
solinarskih očetov in pradedov.
Zato kdaj mesec s petolskih osnov
minule čase dviga, da v tej plimi
oživljajo nekdanji kavedini
in spet kristalizira bela sol.
Ni sol. Je slana solza bolečine,
ki lega čez in čez, čez vse soline.
Ni komentarjev:
Objavite komentar