D v o j i n a

Ker samo v njegovih očeh lahko prepoznaš svojo božansko podobo.

In ker se samo v njenih lahko vidiš polnega in lepega, kakšen si ustvarjen.
Dvojina je prostor TU in TAM, je Zemlja in je Nebo, ki ju poveže v tvoje in njeno Telo.
Dvojina je prisotnost in je odsotnost. Ko si ves z njo in je ona vsa s teboj, in ko si sam in ona sama bolj kot najbolj temno oko.
Dvojina je prihajanje in odhajanje. Prideš, da se nahraniš in se daš, in odideš, da si oddahneš od preobilja.
Dvojina je prazna posoda, da vanjo nanosim svoj JAZ in prineseš TI svojega. Toda vanjo ne moreva nič položiti, če jo polni moj jaz brez tvojega in če vanjo nalagaš svojega, ne da bi hranila prostor za mojega.

Dvojina so rane, boleče in skeleče. A je hkrati edino zdravilo, ki zmore te rane božati in ljubiti. In zato – zaceliti.

Dvojina je potovanje. Čeprav ima začetek, nima konca. In nikoli ne moremo biti gotovi, da je smer prava. Če se vrnemo na začetek, jo bomo zagotovo zgrešili.
Dvojina je za strahopetce, ki si ne upajo na pot sami.
In je za najbolj pogumne, ker edino ti upajo stegniti roko drugemu: »Pojdi z menoj!«

Samo v dvojini se človek obrusi, da je oster kot resnica in mehak kot topla dlan. Tujec drugemu, a njegova najpomembnejša bližina. Bolečina, milost in milina.

(Walter Tubbs)