Veter s Krasa

Ni bilo boljše odločitve, kot preživeti jesenski vikend na Krasu. Od degustacije vin v Vipavski dolini, na kateri nas je dobesedno zadržal gospod Matjaž Lemut (Tilia), do izvira reke Hubelj v Ajdovščini, frančiškanskega samostana v Kostanjevici in Svete gore v Solkanu. A najbolj se mi je vstisnil Štanjel ...

Štanjel je noro lepo in eno najstarejših ter najslikovitejših kraških naselij. Čeprav na prvi pogled majhno, pa srednjeveško mestece nudi več kot dovolj priložnosti za popoldnski izlet. Kavici na grajskem dvorišču je sledil ogled Kobdiljskega stolpa, ki je bil nekdaj del Ferrarijeve vile. Na vrhu strmih stopnic se odpira čudovit razgled na kraško planoto. Še najbolj pa so vabili oranžni kakiji na Ferrarijevem vrtu, ki ga je v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja zasnoval arhitekt Maks Fabiani. Vrt je čudovit – od beneško oblikovanega mostička do lesene utice s pogledom na osamelo vasico nekje pod Nanosom. Po ogledu mesteca – v katerem stoji prava Kraška hiša z značilnimi kamnitimi žlebovi in vodnjakom (ta je upodobljen tudi na grbiu MO Sežana, iz njega pa raste od vetra upognjeni borovec (karakterizira kraško burjo)).

Nikakor pa nismo mogli mimo Galerije v grajskem prostoru, kjer imajo zbirko likovnih del slikarja in grafika Lozeta Spacapala. Če bi se dalo, bi domov odnesla Kraško tišino (1982) in Kraški svet (1984) …